Konkurenca dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, dobrovernost pridobitve

Dejanska podlaga za odločitev v spodaj opisani zadevi so bila naslednja ugotovljena dejstva. Pravnemu predniku tožnikov A. R. je Komisija za agrarno reformo ObLO S. z odločbo z dne 15.5.1953 med drugim dodelila tudi del parc. št. 1462 z oznako pašnik v izmeri 1,20 ha. V tem delu odločba ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Sporna parcela je bila parcelirana leta 1955 v tri parcele, vendar tudi takrat ni bil izveden zemljiškoknjižni prepis. Pravni prednik tožnikov je izvajal posest na dodeljenem zemljišču vse od leta 1953 dalje, od leta 1983 pa sta jo s prevzemom celega posestva izvajala tožnika. Parceli v naravi nista ločeni od drugih parcel tožnikov, ki vse skupaj tvorijo travnik, preko katerega je bila že leta 1976 zgrajena dovozna cesta na domačijo in vodi še naprej v korist drugih uporabnikov. Ker sprememba lastništva ni bila izvedena v zemljiški knjigi, sta bili poleg drugih nepremičnin tudi sedaj sporni parceli vrnjeni v denacionalizacijskem postopku V.P. iz Argentine. Ta je leta 1994 vrnjene nepremičnine prodal tožencu, ki se je vpisal v zemljiško knjigo. Sodišči sta še ugotovili, da je toženec vedel, da imata sporni parceli v posesti tožnika, tožnika pa sta za ta nakup izvedela šele od sovaščanov.

Pravilni so razlogi obeh sodišč, da je pravni prednik tožnikov A. R. lastninsko pravico pridobil že z odločbo državnega organa in da gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, za katerega ni potreben tudi pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo. Vknjižba v zemljiški knjigi je v takem primeru le deklaratorne narave.

Revizija ima prav, ko opozarja, da je toženčev pravni prednik kot denacionalizacijski upravičenec z odločbo državnega organa pridobil isto nepremičnino, zmotno pa je njeno nadaljnje izvajanje, da je s tem prenehala lastninska pravica obeh tožnikov. Tudi odločba denacionalizacijskega organa povzroči originarno pridobitev lastninske pravice in je njena kasnejša izvedba v zemljiški knjigi le deklaratorne narave. Njen obstoj pa pomeni le, da gre v obravnavani zadevi za konkurenco dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, torej dveh odločb upravnih organov. To terja presojo, čigava pravica je močnejša. Konkretno ugotovljene dejanske okoliščine v tej zadevi utemeljujejo presojo, da je lastninska pravica tožnikov močnejša kljub vpisani lastninski pravici denacionalizacijskega upravičenca v zemljiški knjigi, ki je le deklaratorne narave.

Močnejša je prav zaradi več desetletij trajajočega izvrševanja posesti na sporni nepremičnini, kar je potrdil tudi sam toženec v odgovoru na tožbo.

V sporu med tožnikoma in denacionalizacijskim upravičencem bi tožnika po vsem obrazloženem utemeljeno zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zato je treba odgovoriti le še na vprašanje, ali to lahko terjata tudi od toženca, ki je nepremičnino pridobil s kupno pogodbo od denacionalizacijskega upravičenca in se vpisal v zemljiško knjigo. Odgovor je glede na konkretno ugotovljene okoliščine pritrdilen.

Toženec v tem delu vsa svoja revizijska izvajanja izpeljuje iz načela zaupanja v zemljiško knjigo in iz trditve o svoji dobrovernosti. Pri tem prezre razloge obeh sodišč, ki ne temeljijo samo na tožnikovi izpovedi, ampak tudi na toženčevem lastnem zapisu v odgovoru na tožbo, da je res, da sta sporni parceli uporabljala oba tožnika, prej pa tožnikov oče, in da ju imata tožnika še sedaj v posesti. Toženec torej ni bil v dobri veri, načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa si preozko tolmači. Po ustaljeni sodni praksi se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na nepoznavanje izvenknjižnega stanja. Zato se nanj ne more sklicevati tisti, ki je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z izvenknjižnim oziroma se lahko sklicuje samo tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim. Toženec je po lastni izjavi vedel za drugačno izvenknjižno stanje, kar je tudi razumljivo, saj je sovaščan tožnikov. Njegovo sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in na svojo dobro vero je zato neutemeljeno.