Načelo materialne resnice, postopek o prekršku, izvajanje dokazov v korist obdolženca

Vrhovno sodišče je v več sodbah (na primer IV Ips 13/2012 in IV Ips 19/2012, obe z dne 20. 3. 2012, IV Ips 20/2013 z dne 19. 3. 2013, IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013) obrazložilo, da se po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP (prej prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1) v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Predlagatelj mora torej navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje, vendar po stališču Vrhovnega sodišča pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvega odstavka 8. člena ZPrCP) ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je namreč, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

Po takem stališču storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze. Po presoji Vrhovnega sodišča je storilec v obravnavani zadevi to tudi storil ter s tem zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in zgoraj predstavljeno sodno prakso od njega pričakuje. V zahtevi za sodno varstvo se je storilec skliceval na že vloženo zahtevo za sodno varstvo (pri tem je storilec očitno imel v mislih izjavo o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, ki jo je prekrškovni organ prejel 30. 5. 2012), ponovno zanikal storitev očitanega prekrška ter navedel, da je bilo vozilo preko njega najeto pri leasing hiši. V izjavi o prekršku je storilec navedel, da je vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, sicer res vzel na leasing, vendar ga ni nikoli uporabljal, sploh pa ne na dan, ko je bil storjen očitani prekršek. Tistega dne je bil cel dan na delovnem mestu v prostorih družbe A. d.o.o. v Ljubljani. Do službe vozi drug avtomobil izven poti, na kateri je bil storjen prekršek. Kot dokaz, da je bil kritičnega dne na delovnem mestu, je izjavi priložil potrdilo omenjenega podjetja ter navedel, da se po potrebi pridobi izjave treh prič, ki so bile v času prekrška z njim na delovnem mestu. Omenjeno potrdilo je podpisal M. O., direktor družbe A. d.o.o. Storilec je predlagal, da sodišče postopek o prekršku zoper njega ustavi.

V zgoraj citiranih sodbah je Vrhovno sodišče tudi obrazložilo, da je cilj vsakega postopka o prekršku pravno pravilna in zakonita odločba o (ne)obstoju prekrška. Res je, da je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, vendar pa to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1). Dolžnost predložitve dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, namreč ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitve položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku (prvi odstavek 7. člena v zvezi z 215. členom Zakona o pravdnem postopku). Storilec je zahtevi za sodno varstvo priložil dokaz (pisno izjavo M. O., direktorja družbe A. d.o.o.), ki potrjuje njegove navedbe, da je bil v času, ko je bil storjen obravnavani prekršek, v poslovnih prostorih družbe A. d.o.o., na naslovu v Ljubljani. Sodišče, ki je očitno podvomilo, da je bil storilec na omenjenem naslovu prisoten ves čas, in da izjave ni podal direktor omenjene družbe, bi moralo v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku ti pravno odločilni dejstvi samo raziskati. Če je dvomilo v resničnost pisne izjave M. O., da je bil I. M. prisoten v prostorih omenjene družbe od 15.00 do 22.00 ure istega dne oziroma je ocenilo, da bi bilo mogoče, da bi storilec v tem času kraj zapustil prostore omenjene družbe in storil prekršek, bi moralo, da bi ta dvom razčistilo, kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga pričo M. O. samo zaslišati. Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih.

Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo po odpravi ugotovljene kršitve v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva ter v zadevi ponovno odločiti.